Neustavljiva privlačnost zgodovinske fantazije
Dobra zgodovinska zgodba ima svojo neustavljivo privlačnost. Poslušamo jo z odprtimi usti in zamaknjeno zremo v pripovedovalca, beremo s stisnjenimi zobmi, medtem ko s konicami prstov v nezavednem gibu počasi dvigujemo rob naslednje strani.
Knjiga, ki jo pravkar držite v roki, ima prav takšno zgodbo. In uživali boste v vsaki njeni vrstici. Hitro se boste povezali z mladim parom iz takrat povsem novega Karlovca, razdvojenim z nesrečnim spletom okoliščin, in se vživeli v napore ne le njih samih, temveč tudi njunih svojcev in celo popolnih tujcev, da zdržijo v življenjski tekmi s časom proti dnevu, ko se bodo okoliščine spremenile na bolje.
Prav očarljivo je, kako to delo – prvenec avtorja Davorja Pleskine – izžareva zrelost, vrhunsko pripovednost in lepoto izraza. V njem je tudi nekaj, kar smo podedovali iz časa Avgusta Šenoe, Ivana Cankarja, Josipa Jurčiča in Josipa Eugena Tomića, kar smo kot otroci brali najprej za šolsko branje, nato pa za užitek ob lepi hrvaški besedi. S tem neoromantičnim pristopom ni nič narobe. Ravno obratno – ob tem je avtor pokazal ne le lasten literarni izraz, temveč tudi načitanost ter neprikrito spoštovanje do svojih vzornikov in velikih predhodnikov.
Kot pri vsaki drugi zgodovinsko utemeljeni zgodbi je bil tudi tu najprej potreben temeljit študij zgodovine, pri čemer najbolj pade v uho uporaba izrazov iz tiste dobe. Tako boste prebrali, da so sobe in prostori ponoči osvetljeni z voščenkami, da se jé sudžuk, da se trguje na bazarju, kako nekateri vojaki nosijo helebarde, drugi pa jatagane in kilije, da se popotniki zatečejo v čardake ali se zbirajo ob kresovih v taborih, kjer z akindžijami, spahijami in janičarji v čadorih v kazanu kuhajo čorbo …
Prepuščam vas Davorju Pleskini in njegovi prelepi zgodbi.
Tomislav Beronić, urednik